Dnevi jeze 02. February 2011 (21:38) Ko ni bilo interneta sem zapisovala svoje misli in opažanja.Tekst
objavljam, brez popravkov, ker zato trenutno nimam časa. Ker sem pisala
največkrat v temi in strahu, ki nas je prevzemal ponoči, mi prosim
spreglejte vse pravopisne napake. V wordu nimam opcije za sprotno
popravljanje slovenskega teksta…
Sedaj je sobota 29. Januarja in ura je devet zvečer.
Policije ni! Policija v tej državi ne obstaja več! Moj mož je na
cesti z ostalimi pogumnimi sosedi, ki nas stražijo pred podivjanimi
tolpami tatov in verjetno tudi morilcev. Saj naj bi bili od včeraj t
Internet iz back! 02. February 2011 (15:24) Prijateljica Maja s katero sva vztrajali na barikadah Kaira in nisva
imeli namena pobegniti na varno… Egipt je konec koncev sedaj najina
druga domovina, me je poklicala pred pol ure in mi rekla:” Sabina net je
nazaj, dvigni svojo rit in pojdi hitro pisat. Povej ljudem kakšno je
stanje v resnici…”
napisala bata, beri naprej >>>>
Iz katerega filma si že ti? 02. February 2011 (10:55) Kot veste imam tri otroke. Vsi seveda hodijo v šolo. In pred šolo so
hodili v vrtec. V dveh državah. V vsakem vrtcu in v šoli imajo sošolce,
ki imajo seveda svoje starše, s katerimi se videvam tu pa tam, vedno pa
na roditeljskih sestankih, kamor – hočem nočem – moram hoditi.
In lahko si izračunate, koliko ljudi videvaš, če imaš tri otroke, ki
so zamenjali več šol. Prva je zamenjala pet šol in tri vrtce, druga sva
sta zamenjala dve šoli in dva vrtca. To je 12 skupin staršev!!!! No,
zdaj pa naj nekdo izračuna, koliko staršev je to, če je b
Kako sem se otresla strupenih čustev 01. February 2011 (18:16) Bilo je po deseti uri zvečer, ko postanem - odkar sem sama z otroci -
izredno utrujena, živčna, navelična in zato zelo zelo ranljiva. Seveda
so tudi otroci po tej uri utrujeni in občutljivi in takrat se zelo težko
kontroliramo in si hitro rečemo ali naredimo kaj takega, kar potem
obžalujemo. :cry:
V glavnem, ura je bila že krepko čez deseto in zahtevala sem od
tamalih dveh, da se že oblečeta v pižamo in gresta v posteljo... Joj, ko
ne bi bilo treba to dvajsetkrat reči. :cry:
Pa vedno ura kar zbezlja in naenkrat je ura pol enajstih...
In pride T
Popoln par 31. January 2011 (12:04) Na čisto nič poseben dan sem mesece nazaj spoznala nekega fanta, malo čez 20 let. Čez čas sma postala dobra prijatelja, ki sta vsak dan čepela skupaj in počela vse, kar se jima je zahotelo, zaželelo…brez kakršnih koli zavor in skrivnosti. Bila sva super tim, ki se je dopolnjeval, si povedal popolnoma [...]
Nekaj prepričanj o ljubezni 30. January 2011 (18:15)
… zelo hudo je, ko ti nekdo stre srce. Ko te zapusti dragi ali draga, se ti zdi, da boš kar umrl. Takrat se odpre pet novih vrat, a jih ne moremo videti, če smo v žalosti. To, da te nekdo zapusti, ne pomeni, da tisti, ki ostane sam, kar umre in mora biti v žalosti leta in leta. Veliko žensk pa ravna točno tako. Veliko moških ravna tako. Veliko se jih smili samim sebi in ne naredi nič, da pridejo k sebi. Ljudje… zavzemite se vendar zase in ne ostanite v
Bohinj 30. January 2011 (13:42) Na nek decemberski vikend, ujeto z Ixusom
Postavdicijska depresija 30. January 2011 (12:51) Takoj, ko je prišla nazaj iz tiste sobe, sem vedela, da bo hudo. Navsezadnje poznam tega otroka že od rojstva.
Tudi, ko je imela probleme v šoli, se je držala name, kot da sem jaz
kriva, da ima slabe ocene in kot da sem jaz kriva, da dobiš v šole
besede, ki jih ne razumeš in dokler ne razrešiš njihov pomen, si jezen
na ves svet. Posebej seveda na svojo mamo.
10210 30. January 2011 (09:32) (((Joj, kako se mi ne da pisat, kako se mi ne da…
A, če ne bom zdaj napisala, se mi jutri sploh ne bo več dalo… In to
pišem samo zaradi tega, ker sem toliko vložila v mojo hčerko… Pa ne, da
bi si zdaj pripenjala zasluge za narod ali karkoli. Ampak… enostavno
vem, da bo moja hči daleč prišla. In brez mene pač tega, kar je dosegla
ne bi mogla doseči… Če samo pomislim, koliko energije sem vložila v njo,
še ko smo živeli na Dunaju… da sem jo “vlekla”… najprej v vrtec… pa na
balet, pa na jazz-balet… Živel
