Kitajska z novim petletnim načrtom gradi sistem, ki bo do leta 2035 dovolj tehnološko, industrijsko in finančno robusten, da bo lahko deloval tudi ob omejenem sodelovanju z Zahodom. Sodelovanje je še vedno zaželeno, a ni več nujno za preživetje. V praksi to pomeni večjo fragmentacijo svetovnega gospodarskega prostora, okrepljeno tekmo za tehnološke standarde ter večji pritisk na Evropo, ki še vedno išče enotno industrijsko in strateško vizijo.