Mitološka predstava odraslosti se zdi tesno povezana z idejo svobode. Otroci, najprej ujeti v omejevalne strukture primarne družine in prvotnih sistemskih socializatorjev, komaj čakajo, da se lahko odločajo zase. Odraslost, kot jo zmore razumeti naša pop(ularna) imaginacija, je tako izhodiščna točka emancipacije: toda v kakšni svobodi živimo, če ne zmoremo prenesti odgovornosti, ki jo prinaša zrelost? Kakšna je odraslost, če bremena vsakdanjega življenja prenašamo na druge?