V spomin... 17. July 2010 (18:31)
Danes je tvoj šestnajsti rojstni dan, pogovarjam se s tabo, moj dragi. Pravzaprav te poslušam, saj si že več kot štiri mesece mrtev. Moje pero piše tako kot narekuješ. Od kje to prihaja, ne vem, vem samo, da moram to napisati. Govoriš mi: “Zdi se mi… veš, tako zvečer, ko me zaboli, bom zjutraj ves mrzel… In me je strah, saj sem tako mlad, saj mi še ni niti šestnajst let. Vse je tiho okoli mene in težki bolniki, veš, tisti, ki nimajo več možnosti, težko hropejo in vsak dan čakam, da bo kdo od njih umrl.
Slovenci so ljudje brez jajc 17. July 2010 (16:24) Niti žensk, niti moških "brez jajc" ne prenašam. Ne prenašam ljudi, ki
nimajo samo-spoštovanja. Ne prenašam ljudi, ki ne znajo reči ne, ki se
ne znajo postaviti zase. Ne prenašam ljudi, ki pridigajo svojim otrokom,
da je bolje biti v apatiji, kot se postaviti zase in ja… včasih je
potrebno zakričati od bolečine in besa. Ja, lahko sliši kakšen sosed!
In???
napisala Dajana, beri naprej >>>>
Vročina ne prizanaša niti Bohinju 17. July 2010 (12:03) Ker v Ljubljani nisem imela posebnih obveznosti, sem želela pred vročino pobegniti domov v Bohinj. A vročina tukaj ni nič manjša, samo malo bolj znosna je. Še najbolje se jo da prenašati, ko zaplavaš v osvežujoče hladnem Bohinjskem jezeru. Zadnje dni sem slišala že veliko različnih številk, s katerimi ponazarjajo temperaturo jezera. Sodeč po stopinjah [...]
Ljubezenske izjave v pošti 17. July 2010 (11:02) Ko sem hodila z otroci v šolo, sem šla skoraj vsak dan po tem v bližnjo
pošto. Tista pošta je nekakšna Klinika, kjer lahko preučuješ medčloveške
odnose. Ponavadi so zjutraj tam samo starejši ljudje. Stojijo pohlevno v
vrsti in čakajo na nasmešek ali tudi ne od ženske, ki sedi pred
okencem. Imela sem jih vse “pogruntane”. Ena, malo bolj debelčkana, je
bila najbolj hitra, imenovala sem jo Tahitra in k tej sem šla takoj, ko
sem videla, da je v službi, čeprav je bila najdaljša vrsta pri njej. Ena
je bila najbolj počasna (Tapočasna), ki je iskala črke na tip
Košarkarsko igrišče 17. July 2010 (08:17) Slonela sem ob ograji in jih jezno opazovala. Sovražila sem, da so bili vedno glavni… Pogled se mi je ustavil na uri »kot vedno zamujajo« rečem in zavijem z očmi »Trina smo že tu« mi reče Lina, ko se pred mano pojavi vsa ekipa.
»Nič ne bi imela proti če bi prišle pred [...]
Ob čem popolnoma neproblematično doživim netelesni orgazem? 16. July 2010 (17:39) Ob poslušanju moje duše
dvojčice. Dobim kurjo polt.
Ob branju tega teksta. Besede me prijetno ščegetajo v
solarnem pleksusu. In me dvignejo. Visoko. Visoko.
Ob spominu na dogodivščine. Se začnem huronsko režati.
napisala Dajana, beri naprej >>>>
Psihopatologija slovenskih blogov 16. July 2010 (13:22) Saj sem vedela, da se bo kaj takega zgodilo. Je to dobro ali slabo?
Tako pač je, smo, kjer smo. Na koncu koncev sem tudi jaz hotela pisati o
svoji bolečini, ko me je zapustil moj dragi, pa mi je to preprečil.
Nisem smela o tem pisati. Najhuje je, če o svoji bolečini ne moreš
povedati. Če je ne moreš izkričati.
Nek znan bloger je šel na dopust in se vrnil prej, kot je načrtoval. Z
ženo (ali punco – saj je popolnoma vseeno), sta imela krah, skregala
sta se. Vsak ima seveda svojo zgodbo, ampak on pač napiše na blog svojo…
napisala dajana, beri naprej
***Košarkarsko igrišče***3. del 16. July 2010 (12:50) Bila sem res jezna nisem mogla verjeti, da raje iščejo vojno kot da bi si delili igrišče. Ura je bila komaj šest in avtobus bi čakala več kot eno uro zato sem se počasi odpravila peš proti domu. Čeprav je bilo za pešačit več kot pol ure mi je zelo prijalo. Počasi hodim po dolgem [...]
Copata in Koza se pogovarjata VIII. 16. July 2010 (10:57) Koza je danes povsem nepokretna. Velikanska vročina pa to. Leži v
postelji in jo boli glava. Še mobitel je izključila, da je ne kliče
Copata desetkrat na uro in je ne sprašuje, če jo je treba peljati v
noriš… eeee bolnišnico. Kozi gredo vsi ljudje na živce. Vključno s
Copato. Ta ji gre zadnje čase še bolj na živce kot Bivša. Kot da je
Bivša Copato Kozi podtaknila… Ta Bivša je vsega sposobna. Taka hudoba.
In jaz, tukaj revica zdaj ležim, ranjena, tako nerazumljena… Itak si
Copata misli, da ga ljubim, saj Copata si ne zasluži boljše od mene. Jaz
sem
Kako sem jo zadovoljil? 16. July 2010 (07:57) Že ponoči sem jo sanjal.
Okroglo, rdečelično, slastno, mično,
kako leži pred mano vsa razgreta,
vse kar ima ponuja, raj obeta.
