Hvaležna na dan 12.julija 2010 13. July 2010 (01:49) Spoznala sem, kaj me spravlja ob živce na internetu in sem šla tja
“pogledat” samo dvakrat – trikrat. Se odvajam, se odvajam.
Ugotovila sem, da sploh ne kričim več na otroke. Vse lahko uredim z
mirno besedo in z namenom. To mi pomeni zelo veliko.
Poslušala sem enih petnajst min
Košarskarko igrišče *2. del* 12. July 2010 (19:59) Pogleda me v oči in se mi približa »to je šele začetek naše vojne« reče in mi poda žogo. »Seveda« zavpijem za njimi ko poraženi odhajajo iz igrišča »z vami lahko kar dve vojni« rečem in podam Jasni žogo. »Zaupam v nas« rečem, ko se obrnem k njim in se jim nasmehnem.. »izmučena sem« se [...]
Copata in Koza se pogovarjata VI. 12. July 2010 (13:53) Koza reče Copati:”Copatek, kako ti mene lepo razvajaš. Meni še
nikoli ni nihče ničesar kupil. Ja no, mi je, ampak tisto mi ni bilo
pomembno. Če samo pomislim na tisto pesmico, ki si mi jo napisal… A mi
napišeš še kakšno?”
Copata si misli, joj, a sem bil nor, da sem tej babi povedal, da
znam pisat pesmi, zdaj bo vsak dan zahtevala kaj od mene. No, še dobro,
da jih lahko stresem iz rokava. In reče:
“Poslušaj to:
Koza, Koza, Kozica
ti si moja Jožica
ti si
Čudno vprašanje* 11. July 2010 (22:08) Se ali se ne dogaja nekaj čudnega zadnji čas?
Vprašanje se mi mota po glavi že nekaj časa, a bodimo iskreni – sliši
se bolj kot vprašanje, kaj se čudnega dogaja z mano in ali lahko za to
obtožim svet? Spet, ne gre vprašati, ali se še komu tako zdi – ker
človek pač, sploh danes, vedno odgovori pritrdilno ko je treba nad čim
potožiti.
Ampak meni se še vedno zdi da se nekaj dogaja. In zdi se mi,
da je čudno. Če se najprej poskusim omejiti zgolj na
ne-pravilnosti zunaj mene, da pač ne bi šlo za slab
Copata in Koza se pogovarjata IV. 11. July 2010 (11:35) Koza reče: “Copata, ane, da sem jaz najbolj pametna?”
Copata zavije z očmi in reče: “Ja, si. Seveda. A hočeš pismeno?”
Koza reče: “Zakaj se pa Bivša noče več oglašat po internetu?”
Copata ji odvrne: “Zato, ker je pamet…eeee neumna.”
Koza reče: “Copatek, boš dal tisto mojo slikco, ki si jo naredil, na
internet? Pa tisto pesmico, ki si jo zame napisal, boš dal gor? Da ne bo
imela samo Bivša slikc in pesmic gor.”
napisala Dajana,
Kako in zakaj zgraditi svoj Lunapark 11. July 2010 (10:31) ”Odpri svoj Lunapark in začni razveseljevati ljudi,” je isto,
kot, da bi rekel ”Postavi
svojo trgovino …in začni tržiti svoj izdelek”.
”Odpri svoj park, razstavišče, letovišče, resort, …”
Vse to lahko narediš tudi na internetu. Pravzaprav z eno preprosto
blogersko platformo, kot je WordPress. Simpl’ ko pasulj!
napisal Mitja, beri na
New story;) Košarkarsko igrišče *1. del* 11. July 2010 (09:36) Slonela sem ob ograji in jih jezno opazovala. Sovražila sem, da so bili vedno glavni… Pogled se mi je ustavil na uri »kot vedno zamujajo« rečem in zavijem z očmi »Trina smo že tu« mi reče Lina, ko se pred mano pojavi vsa ekipa. »Nič ne bi imela proti če bi prišle pred desetimi minutami« [...]
Moj prekrasni vrt! 10. July 2010 (21:04) Vstaneš iz postelje in me poljubiš. Objameva se. Močno. Močno.
Daš mi roko na trebuh in vprašaš: “Že kaj brca?”
In jaz: “Dva sta: fantek in punčka. Imena bom končno izbrala sama.
Deklici bo ime Beatrice, fantku pa… lahko izbereš ti.”
Pogledaš me z očmi, ki povedo vse. Kot da bi mi hotel nekaj povedati…
Kako ti je bilo hudo, ko mi je bilo hudo… Sem ti dovoljkrat povedal, da
sem skoraj zblaznel… In jaz rečem: “Prosim. Ne reči nič. Saj vem, kaj
hočeš povedat. Saj je vse v redu. Vse bova uredila.
Zakaj moram stalno pisati o tebi? 10. July 2010 (19:32) Ker si moja duša dvojčica. ;) Ker mi nisi dovolil, da izkričim svojo
bolečino. Ker si čez noč pobegnil. Ker si vse naredil na skrivaj in zelo
brutalno. Mislil si, da če boš tako naredil, da bodo vsi mislili, da je
vse v redu, da bo potem res vse v redu. Mislil si, da če me boš z njo
zamenjal, da potem ne boš več mislil name. Kako ne boš mislil name, če
sem del tebe? Tudi, če bi jaz umrla, zato, da bi imel ti mir pred mano.
Kako imaš lahko mir pred mano? Jaz čutim tvojo telesno bolečino, jaz
vem, kje si... čutim te... vedno sem te... vsepovsod vidim tvoje ime.
Absolutno zaupanje 10. July 2010 (15:58) Človeku gre tako dobro v življenju, kolikor ima absolutno zaupanje v
ljudi, s katerimi živi. Ne samo zaupanje, absolutno zaupanje mora imeti.
Zakaj? Jaz recimo zdaj absolutno zaupam v to, da se bo moje življenje
nadaljevalo, karkoli se mi zgodi. A ni to “big”? Karkoli se ti
zgodi… Lahko te ubijejo, lahko te zapusti tisti, ki ga najbolj ljubiš,
lahko ti kdo umre, lahko se sesuje svet, lahko se pelješ z letalom in
dol padeš… Življenje se ve
