Svobodna... 12. April 2010 (13:07) Včeraj sva chatali s Kayelino in me je vprašala, če sem že osvobojena.
In primerno moji nerodnosti in zmedenosti, sem sama razumela vprašanje
drugače, kot je bilo primarno postavljeno. Ampak vseeno se lahko
vprašam, če sem osvobojena? V smislu, da
sem samostojna, da se ne opiram več na jajčno lupino domačega okolja.
Naj povem, da sem v fazi zače
Čokolada poleg trupla 12. April 2010 (12:21) Ko sem živela na Dunaju (tam sem živela deset let) se mi je nekako
zdelo, da sem ponovno prišla v Jugoslavijo, čeprav mi je domovina doma
že pred dvema letoma razpadla. Kot da sem prišla v času nazaj... Tisti,
ki je kdaj bil na Dunaju, je soočen s šokom, ker vidi toliko slovenskih
besed na naslovih gostiln, v politiki, da ne govorimo o telefonskem
imeniku. Ne pozabimo, da je bila Koroška še pred stotimi leti
slovenska... Pa kaj bi o tem, saj Slovenci niso Srbi.... Slovencev pa
nikjer. Slovenske govorjene besede pa nikjer. Včasih dobiš resnično
preganjavico... Zato
Smo se končno streznili? 12. April 2010 (10:15) Nalatela sem na to Bajagovo pesem, ki me je udarila naravnost v srce:
Stotine kilometara daleko od mene/Il prostim jezikom sa one strane
reke/Gde noću gore duše, planine i kuće/I neke svetiljke sad toliko
daleke/Hiljadu krikova i iscrtkanih slika/Hiljadu užasa i strahova u
noči/Hiljadu stvari o kojim ne zelis da pričaš/Hiljadu onih o kojim
neces moći/Gde si, bože gde si/Crni se dani redaju u nizu/Šta još da
Pišem. In se zdravim. 12. April 2010 (09:33) No, ne pišem vedno, takrat, ko sem imela majhne otroke, nisem
utegnila... oz. nisem imela računalnika. Računalnik in internet sem
dobila, ko je bil Tamauček star dve leti...
Ampak pisanje me je reševalo. Meni so se dogajale strahote. Saj se
dogajajo najbrž vsakemu človeku, ampak, jaz... ko sem bila stara
šestnajst let - točno na moj rojstni dan - sem se zatreskala v fanta, ki
je... izginil. V soboto je bilo praznovanje mojega rojstnega dneva, v
ponedeljek pa ga ni bilo v šolo, nikoli več ga ni bilo v šolo.
beri naprej
Nova Katica predstavlja svoj prvi post: Pogum! :) 11. April 2010 (16:32)
"Potrebno je imeti pogum, da prisluhnemo ljudem, ki imajo drugačno mnenje od našega." Dalajlama Pa je resnično potrebno imeti pogum za takšno dejanje? Ne. To dejanje, poslušanje drugačnih, ni pogumno ampak samoumevno. Vsaj
Na vratih sem malo zastala 11. April 2010 (14:21) Danes je bil res lep dan,
še zadnji v februarju.
Pred mano je ležal lik
velike rjave oči
in bela polt.
beri naprej >>>>
Žvrgolenje ptic je moj stik z naravo 11. April 2010 (09:54) Od rojstva živim v bloku. Že celo življenje živim v mestu, a želim si
živeti v naravi. Moja želja je imeti hišo z velikim vrtom na deželi.
No, do takrat sem pač tukaj, kjer sem... Trenutno živim v naselju, ki
ima veliko majhnih vrtov in zelenja. Na našem vrtičku je veliko ptic. To
so kosi, vrabci, vrance in golobi... drugih ptic pa ne poznam...
Vsako jutro poslušam žvrgolenje ptic. To me tako pomirja. To me
spomni na naravo in na to, da smo vsi njen del. Obožujem ptičje zvoke. V
bistvu zvoke vseh živali. A ptičje petje še posebej.
Jaz spadam samo sem, na morje 11. April 2010 (07:39) sovražim slovese,
to veš,
tu bi se uresničile vse moje skrite želje.
morda bi se mi uresničil celo smisel življenja
sovražim to mojo bridko usodo,
ki...
beri naprej >>>>
Ne cenzurirajte se pri ljubezni, cenzurirajte se pri kritiki 10. April 2010 (13:17) Zakaj so ljudje zamorjeni? Ker počno stvari, ki jih v resnici ne
želijo početi. Ker se pogovarjajo z ljudmi, s katerimi se v bistvu
nočejo pogovarjati in se pogovarjajo z njimi samo zato... da jim mine
čas. Iz avtomatizma. S tistimi, s katerimi pa bi se res hoteli
pogovarjati, pa si ne upajo, oz. sami sebe cenzurirajo. Torej... se
pogovarjajo samo s tistimi, s katerimi si upajo, kar pa jim ne prinaša
nobenega osebnega zadovojstva!
Ljudem, ki so nam najdražji, ne pokažemo čustev, češ, da so naša
čustva kičasta ali da jih bodo ljudje napačno razumeli... se bod
Kako urediti družbeni sistem, da bi lažje živeli? 10. April 2010 (09:29) Da je naš sistem na majavih nogah, nam je vsem že jasno. Sama sem
bila zgrožena, še ko sem bila šolarka, danes pa, ko je cel svet v krizi,
se še bolj sprašujem: "Komu smo dali našo državo in naša življenja v
roke?"
Naše življenje bi lahko bilo veliko lažje in polnejše, če bi tisti,
ki to lahko, organizirali smiselnejši sistem.
Opažam, da vse manj ljudi opravlja svoje poklice z ljubeznijo. Vsi se
pa borijo za to, da bi bili bolje plačani. Opravijo svoje delo, brez
posebnega truda, in se vrnejo domov brez občutkov vesti.
