Kako se rešiti nečesa, kar nočemo imeti? 05. November 2010 (13:28) Ljudje smo tako smešni, ko se hočemo “losati” nečesa, kar nočemo
imeti. Vidimo nekje v medijih, da so posilili desetletno deklico. In se
zgražamo nad tem. Pišemo plahte o tem, kako je to grozno in kako je ta
deklica uboga. Udarjamo po tem, se pritožujemo, bijemo plat zvona:
grozno, grozno, grozno, naj že nekdo naredi nekaj v zvezi s tem!
Postreliti vse pedofile, zaplombirati vse računalnike, kontrolirati
pornografijo, kontrolirati trgovino z drogo… Nemogoče! Nemogoče! Tega o
čemer razmišljamo bo samo več in več.
Ja, to je grozno in ta deklica j
Do zdaj sem živela samo za druge 04. November 2010 (14:40) To je moje spoznanje po težko – lahki noči. Težki zato, ker sem bolj
malo spala… Lahki zato, ker mi vsaka noč prinese spoznanja, ki me
olajšajo. Spoznanja!!!
Spoznala sem, da sem do zdaj živela samo za druge. Delala sem tako,
kot so hoteli moji starši. Ali kot je hotel moj fant. Ali moj mož. Ali
moj otrok. Jaz pa… Zame je bilo popolnoma vseeno. Sploh se nisem
vprašala, če mi je všeč, kar delam, kar delala sem pač. Sploh se nisem
vprašala, če mi je res všeč človek, s katerim sem bila skupaj. Bila sem
pač z njim, zato da nisem
Poletna ljubezen 04. November 2010 (09:45) Z Vanesso, mojo najboljšo prijateljico, sva sedeli ob plaži in se sončili. Bil je zadnji dan počitnic in odločili sva se, da ta dan izkoristili za sproščanje, pred začetkom zadnjega letnika.
»Ash, jaz grem malo v vodo,« mi je rekla. »Ja, ti kar pojdi, meni trenutno ni.« »Oh. Sem mislila, da bi tekmovale do tistega [...]
Kmečko kosilo – krompir s skuto 04. November 2010 (08:09) Ko so dnevi polni takšnih in drugačnih obveznosti, mi je najbolj zoprno vprašanje, na katero je treba odgovoriti: Kaj bo pa danes za kosilo? Hm … nekaj dobrega, hitro pripravljenega in naj ne bodo testenine. Tako sem se zadnjič spomnila, da smo, ko sem bila še otrok, včasih za kosilo jedli kar kuhan krompir s [...]
Samogovor (03-11-2010) 04. November 2010 (06:57) Solze starega človeka imajo drugačno gostoto od solza otrok. Ko stari
ljudje jočejo, jokajo svinčeno težke solze. Zato bi, če bi mogel, jokal
namesto njih, ker moje se hitreje sušijo. Grozno težko je videti človeka
v letih, ki ga premaguje žalost, razočaranje, obup, osamljenost,
občutek zapuščenosti. Neverjetno, kako težko in naporno zna biti
prisotnost v taki situaciji. Nobena beseda ne odtehta težo teh
solza, saj se točijo iz največjih globin. Njihov curek ni več tako
močan, a solza za solzo, ki se razteče v zunanjem kotu očesne votline,
razmoči podočnjak
Nekaj o prejšnjih življenjih, kar mi je na hitrico padlo na pamet 03. November 2010 (21:03) Neka oseba, ki se spozna na vedeževanje, jasnovidnost in take čira čara
zadevščine mi je odgovorila na vprašanje, kdo sem bila v prejšnjem
življenju: “Moški, ki je hodil od ženske do ženske, naredil tudi nekaj
otrok in jih ni nikoli priznal.”
napisala Dajana, beri naprej >>>>
Ni kruha! Ni kruha! 03. November 2010 (14:34) Mama, a katero živimo, je prišla pred štirimi dnevi nazaj s počitnic,
bila je nedelja zvečer, naslednji dan pa prvi november. Vse trgovine
zaprte. Jaz, ki nikoli nimam veliko kruha doma in ki imam doma razvajeno
najstnico, ki je samo svež kruh, sem kasirala v ponedeljek na prvega
novembra njen prestrašeno panični pogled. Nimamo nič kruha!
Zdaj grem nekam. Ko bom prišla nazaj, bom že naredila nekaj za otroke za
jest. eeee Sem mislila, da sem jaz vrhovna šefica za otroke.
Kako je Janko izgubljal kamenčke eeee robčke 02. November 2010 (17:41) Kot veste tisti, ki imate otroke, je danes prvi dan po koncu
krompirjevih počitnic. In vse je treba spet jovo na novo. Pogledat, če
je vse v šolski torbi. Se spomnit, kaj imamo na urniku. Obrati mamo za
zadnje evrčke, saj je treba kupiti mesečno. Zatežiti, da ona nima nič
pri tem, če oče ne plačuje preživnine. Saj res nima.
Naročiti malico kar po internetu (sodobni otroci pa to). Preveriti,
kaj je vse v torbi in kje so že spet tapravi copati. OK, jih ni, bom pa
vzel
Ko sem ga prvič videla v živo (moja zgodba IV.) 02. November 2010 (11:47) Opomba avtorice v pomoč bralcu. Če želite prebrati predhodno objavo, katere nadaljevanje je ta zapis, se ta nahaja tukaj.
...........
Kako Mido izgleda nisem vedela, saj ga preko interneta nisem nikdar
vprašala za fotografijo, toda iz tistih parih pogovorov, ki sva jih
imela, sem ugotovila, da je zelo samozavesten tip človeka, zato sem se
šla urejat. Takrat sem si jaz samozavest dvigovala še z zunanjim
videzom.
Oblekla sem črne hlače, malce bolj elegantne na rob in svile
