Kako iz obilja nastane pomanjkanje (2) 04. October 2010 (13:24) Kapirate, kaj hočem povedat? Povsod okoli nas obilje, obilje. A od rojstva naprej poslušamo:
- Pojest moraš do konca. A veš, da obstajajo še lačni ljudje na tem svetu.
- Delal sem celo življenje in ne bom dovolil metanja hrane v smeti.
- Tole televizijo sem jaz kupil s svojim prigaranim denarjem in me ne
zanima, če je že deset let pokvarjena, morda jo bo kdo popravil in...
bo delala čez sedem let.
- Ne smeš sesat, saj boš porabila elektriko. Elektrika pa je draga in saj veš, da nimamo dovolj denarja...
Zakaj se Slovenci med sabo tako sovražijo? 04. October 2010 (11:42) Tale zapis je nastal po branju komentarjev tukaj.
Zato, ker smo skoraj vsi med sabo v sorodu, če pa nismo, pa se
poznamo. Zato, ker ne privoščimo drugemu, da bi imel več denarja kot ga
imamo sami. In ravno zato, ker smo zavistni, ga sami ne moremo dobiti!
Zato, ker smo bili po drugi svetovni vojni dolgo popolnoma brez
možnosti komuniciranja. Ko pa je socializem propadel, smo dobili možnost
komuniciranja. In na dan je prišlo to, kar je naše kolektivno
Zakaj mu ni dala? 03. October 2010 (21:07) »Pusti me pri miru, krava pijana.«
»Nisem pil,« sem užaljeno protestiral.
»Samo tri kozarce. Nič več.«
Kar je bilo res. Abraham me je spravljal ob pamet in že ob misli na pijačo, me je zvilo v črevesju.
Nisem je mogel omajati. Povlekla si je rjuho čez obraz in se za
nameček zavila vanjo. Bil sem ravno prav nor, da sem si ga vzel v roke
in ga pričel božati.
napisala Dajana, beri naprej >>>>>
Kako iz obilja nastane pomanjkanje (1) 03. October 2010 (16:27) Odkar sem se rodila je okoli mene prisotno Obilje. Ampak do tega spoznanja sem prišla šele zdaj.
Zakaj? Zato, ker sem celo življenje poslušala: “ni denarja, ni
denarja, ni denarja…”. Oba moja starša sta delala. Moj oče je bil
visoki oficir JLA, ki se je med mojim zgodnjim otroštvom šolal še
naprej, da bi imel še višji čin in višjo plačo.
Se pravi živeli smo v družini – mama, oče, dva otroka. Stanovanje
smo imeli svoj
Dan v življenju 03. October 2010 (12:37) 14.oktobra 1994 je bila moja prva poroka. Bil je bil petek, zjutraj
je bilo mrzlo, dan pa se je prevesil v lep sončen dan, z rdečimi
javorjevimi listi po tleh in s prodajalci vročega kostanja na začetku
glavnih ulic. Bil je eden izmed zelo lepih dni, ki sem jih preživela na
Dunaju. Ne samo zato, ker je bila pač moja poroka.
Kako naj začnem o tem pripovedovati? Dneva se ne spomnim dobro. Ne
spomnim se, kako se je začel. Spominjam se, da sem prišla dva tedna prej
na
Nedelja, kot vsaka nedelja 03. October 2010 (09:21) 1.slika:
Zbudim se okoli osmih, pol devetih. Pogledam, kje je dragi, žalostno
sameva njegova postelja. Mislim si, kam za božjo voljo je odšel? Ah,
gotovo je pri računalniku in preverja, kdo je na internetu. Jezna sem,
žalostna sem. Mislim si: zakaj ni z mano? Hočem ga! Tukaj! Zdaj! Mislim
si, kako je bilo včasih lepo, ko sva bila sama tako kot danes in sva
imela čas samo za naju. Saj je vedel, kaj mora narediti, meni je bilo
nerodno z besedami povedati, kaj si želim. In
kaj si želim? Želim si njegovih dotikov, želim si nj
Utripam + PJ-jev prevod v srbščino 02. October 2010 (20:24) Globoko v meni utripa slika ljubezni,
kot šopek nepotrebnih besed.
Besed,
ki so le približek občutkov v izviru lastnega Jaza.
Utripa mi Bit s hitrostjo lastnega srca.
Utripa v meni vse,
kar nekaj velja.
napisal Frenk, beri naprej >>>>
Samogovor (01-10-2010) 02. October 2010 (17:44) Včasih mi zelo prija, če sem lahko čisto sam. Samski večeri so mi kot
uliti na kožo. Ko sem čisto sam, lahko v miru premišljujem o svojem
življenju. Večkrat je to edina priložnost, da pridem v stik s svojo
žalostjo, da je življenje ta trenutek takšno, kot kakršnega ga
pač dojemam – žalostno. Sicer mi ničesar ne manjka, dovolj imam čisto
vsega, da lahko lepo in v miru shajam. A to mi ne prinaša veselja in iz
tega tudi zadovoljstvo ne pride. Hrepenim po nečem več.
napisal Morfejork, beri naprej
Živimo v državi Psihiatrija d.o.o. 02. October 2010 (17:41) No, ne bom na dolgo in široko razglabljala, saj vsi živimo tu, ane. A kako se temu izogniti? Delajmo se, da živimo v državi Zdrava pamet d.o.o.
Kako se pride do take države? Cenimo to, kar že imamo. Bodimo
hvaležni za svojega partnerja, za svoje starše, za svoje otroke, za
svoje prijatelje in iščimo pozitivne stvari na ljudeh okoli sebe.
Predvsem pa iščim
Sporočilo 02. October 2010 (17:39) Kaj ne znaš več ti, niti pošteno umreti?
Mar res je treba nedolžnemu – radost življenja vzeti?
Ali ne zdi se ti več vredno iz čaše življenja piti?
Laž napajaš v posmeh Resnici, v dnu duše skriti?
