Diamanti 29. September 2010 (11:41) Včasih se spomnim na kakšen diamant. Na sceno iz mojega življenja, ki mi
pomeni toliko kot diamant. Oh, ta scena se je zgodila že zdavnaj.
Ampak… glede na to, da sem ugotovila, da je čas problem samo takrat, ko
smo v telesu in… ker smo pravzaprav večna bitja, ki nikoli ne umremo,
samo prehajamo iz telesa v telo… potem ostanejo taki trenutki kot
diamanti. Večni…
napisala Dajana, beri naprej >>>>
Nesamostojni ljudje? Ne, hvala. 29. September 2010 (08:59) Že od malega sem natančno vedela, kaj hočem in sem prezirala ljudi, ki
so se takoj socializirali, se spremenili v množico ali zlili v eno z
množico in tako izgubili svoj jaz. Za nič na svetu nisem hotela biti ena izmed. Vedno
sem hotela biti razpoznavna, jaz, Dajana. To svojo svobodo sem
ohranjala za veliko ceno. Drugi ljudje so imeli svoje materialne
dobrine, jaz sem imela svojo razpoznavno osebnost. To je bilo vedno
težje ohranjati, ker starejši kot si, bolj se podrazumeva, da moraš
izgubljati svojo osebnost na račun množice.
napisala Dajana, beri naprej
Moji otroci vedo vse o meni 28. September 2010 (20:34) Moji otroci so moji tolažniki, moji prijatelji, moji sodelavci,
ljudje, ki živijo skupaj z mano... Ne samo živijo... kot ljudje, ki so
prijavljeni na istem naslovu... Z njimi se pogovarjam, z njimi se igram,
z njimi živim. Pred njimi nič ne skrivam in niti nočem. Kar pa seveda
ne pomeni, da vedo čisto vse o meni. ;) No, če jih kaj zanima, potem jim
povem.
Imela sem nesrečo (ali nesrečo), da sem se dvakrat poročila. In
dvakrat ločila. Prisežem, da sem imela vedno namen "do smrti" ostati z
očetom mojih otrok... A enostavno ni šlo. Prvič mi je mož pobegnil k
svoji
Burkini 28. September 2010 (16:32) Velikokrat me preseneti, da veliko tujcev in med njimi seveda tudi
Slovencev goji zmotno prepričanje, da se muslimanke ne kopamo in ne
plavamo na javnih bazenih in javnih plažah.
Zasledila sem celo ( na slovenskih forumih) mišljenje, v smislu, da
so muslimanke zaprte v svojih domovih in gredo ven le, če se jih njihov
mož usmili in jih pelje na sprehod kot kužka… In seveda, če jo pelje na
morje potem ona vsa zavita uboga revca tam sedi kot kup nesreče med tem
ko se on in otroci kopajo…
O mojem pisanju o splavu 28. September 2010 (13:12) Sredi osemdesetih sem imela dva mini-splava. O tem pišem tu
– ta tekst sem napisala leta 1994 (deset let po resničnem dogodku), ko
sem bila noseča s Taveliko. Takrat sem pisala svojo prvo knjigo in nekaj
stvari je objavljenih na blogu (zanimivo, da se mi je že takrat zdelo
moje življenje polno preobratov in zmešanih dogodivščin… kaj naj šele
rečem štirinajst let po tem?…).
napisala Dajana, be
Kako prelisičiti bolečino? 28. September 2010 (11:44) OK, dve leti sem samska, moj zadnji dragi je naredil, kar pač je.
:cry: Zapustil me je čez noč. Ampak... končno smo se začeli z otroci
pogovarjati o tem. In zdaj je tako, kot bi se pogovarjali o tem, kaj bo
za večerjo... ;)
Po dveh letih sem prišla na nulto točko. Kot da nikoli z nikomer
nisem bila. Kot da sem bila do zdaj samska. Ta trenutek sem popolnoma
nova in sveža... :)
Mislim, da sem se ravno okoli 35.leta prenehala sekirat, koliko sem
stara. Takrat me je zadnjič imelo, da bi se zlagala, koliko sem stara,
ker so iskali žensko do 35.leta starosti, ja
Splav 28. September 2010 (09:45) Z razkrečenimi nogami ležim na ginekološkem stolu. Zelo sem živčna, vsa
sem iz sebe. Moj otrok…, kaj naj storim…, premišljujem. Še vedno lahko
pobegnem iz te strahotne sobe, stran od teh ljudi, ki ne kažejo niti
trohice razumevanja za moje stanje, bolje, sploh jih ne zanimam, oni so
tu, da rutinsko opravijo svojedelo.
Ginekolog štiridesetih let, kaže svoje kosmate roke izza bele uniforme
kratkih rokavov. Še pogledal me ni. Povsem običajno se pogovarja s
sestro. Nekaj o kreditih in o novem avtu. Pravzaprav
se pogovarja o svojih
Eksperimenti Cie leta 1953 v Franciji: cela vas na LSD-ju! 28. September 2010 (01:01) Tole je naslov članka, ki je bil objavljen na Siolu. Po več kot 50 letih pa se je ameriški novinar H. P. Albarelli Jr. dokopal do novih dokazov: kruh ni bil “začinjen” s plesnijo ali živim srebrom, temveč z LSD-jem! Med preiskavo smrti Franka Olsona,
biokemika Cie, ki je leta 1953 v nepojasnjenih okoliščinah padel s 13.
nadstropja nebotičnika, je med številnimi dokumenti na
Počnem, kar moram početi 27. September 2010 (22:29) No, tale stavek – počnem, kar moram početi - sem “ukradla” PJ-ju. Tole tukaj, kar pišem, pa sem hotela pripopati Mitji v odgovor, pa bom kar v nov post napisala…
