Kdaj bodo imeli ljudje že mir pred mano? 29. August 2010 (22:14) To je eden od monologov, ki niso za vsakogar. Odsvetujem branje vsem, ki ne razumejo, kaj sem hotela povedat.
Ah nič, srce me spet boli… Mislim, da se kar dobro držim, dokler ne
grem na mesto, kamor ne smem iti in kjer so me ljudje vedno napadali, pa
me sploh ne poznajo in sploh pojma o pojmu nimajo, kdo sem. Kaj se meni
dogaja… Pred dvema letoma me je pustil moj dragi in se poročil z
žensko, ki jo je spoznal na internetu. Ta ženska zdaj komentira za mano
na Siolu in pravi, kako sem jaz… /saj veste/: slaba, kako nimam o
ničemer pojma, kako
Ko sem izvedela, da sem noseča 28. August 2010 (22:34) Bilo je na Dunaju. Kako je na Dunaju? Veliko od vas, ki me berete, ste
tam seveda že bili. Mesto kot mesto pač. Ogromno mesto, kot ogromno
mesto… Živela sem v šestem becirku, blizu središča. Poleg našega starega
sivega, dolgega bloka, je bila cesta štiripasovnica, ki vodi v eno smer
– proti zahodu, proti Salzburgu. Poleg nje je rečica (potok ji ne morem
reči, kanal pa tudi ne, čeprav izgleda točno tako kot malo večji
odtočni kanal, z betonskimi bregovi) Wienfluss – Dunajčica – različica
Ljubljanice in tudi “narejena” tako kot Ljubljani
Nekega dopoldne konec aprila 1994 28. August 2010 (14:58) Bilo je na Dunaju. Kako je na Dunaju? Veliko od vas, ki me berete, ste
tam seveda že bili. Mesto kot mesto pač. Ogromno mesto, kot ogromno
mesto… Živela sem v šestem becirku, blizu središča. Poleg našega starega
sivega, dolgega bloka, je bila cesta štiripasovnica, ki vodi v eno smer
– proti zahodu, proti Salzburgu. Poleg nje je rečica (potok ji ne morem
reči, kanal pa tudi ne, čeprav izgleda točno tako kot malo večji
odtočni kanal, z betonskimi bregovi) Wienfluss – Dunajčica – različica
Ljubljanice in tudi “narejena” tako kot Ljubljani
Pogovor s hčerko 28. August 2010 (12:12) Spi v moji sobi, ker jo je strah spati sami v svoji sobi. Sami sva.
To me spominja na čase pred leti, ko sem se ločila z njenim očetom. A
takrat sva spali v isti postelji. V prvem stanovanju… Spominjam se, kako
mi je vedno govorila, naj se že “s kom” poročim, ker ona bi imela
sestrico ali bratca… Potem sem spoznala R.-ja (mojega bivšega – bivšega)
in sem vprašala, če ji je všeč. Je rekla: “Ja.”
Jaz: “Se spomniš, kako dobro si se imela z njim, dokler nista prišla
Tamauček in Tamaučica? Takrat je postalo tako težko, tak
Kako sem se poniževala pred njim 28. August 2010 (01:38) Ko sem bila jaz prvič poročena, sem bila v veliki stiski. Nisem namreč
razumela, kaj se mi dogaja. V glavi sem imela sliko mene, ki sem
poročena, ki je bila čisto nekaj drugega s tem, kar se je dogajalo. Jaz
sem imela v glavi, da ko bom poročena, bom poročena pač do smrti ali pa
vsaj… dokler otroci ne zrastejo in ne gredo od hiše. V glavi sem imela,
da se bom s svojim možem pogovarjala in pogovarjala cele noči (to sem že
takrat rada počela).
napisala Dajana, beri naprej >>>>>
Moja ljubezen z interneta (8) 27. August 2010 (15:57) Bilo je konec oktobra. Sončni dopoldan. Bila sem na trnih, na trnih, na
trnih. Stik sem imela z njim en mesec in pol po internetu. Mesec in pol
skoraj celodnevnega pisarjenja vsak dan. Sem in tja. Sem in tja. Ko pa
si nisva pisala, sva mislila drug na drugega. In potem, ko sva spet
prišla do računalnika, sva pisala o tem, kako sva se medtem, ko se nisva
“videla”, pogrešala. Gor-dol. Gor- dol. Me ljubiš? Te ljubim. Si tu?
Sem tu. Veš, kako sem te pogrešal? Vem, kako si me pogrešal. Veš, kaj
bova delala, ko bova skupaj? Vem, kaj bova delala, ko bova skupaj.
Mali derviš 26. August 2010 (18:56) Od nekdaj mojo pozornost pritegne ples dervišev, ki je sedaj v teh
časih, že postal del egipčanske kulture in predvsem so njihovi nastopi
atraktivna točka v predstavah za turiste.
Videla sem jih že ogromno in nekateri med njimi so bili tako dobri,
da res onemiš in se je na koncu že meni vrtelo v glavi med tem, ko
dervišu seveda ne.
napisala bata, neri naprej >>>>
Ko težav ne povzročajo otroci, temveč jih povzročajo tisti, katerim so bili otroci zaupani. 26. August 2010 (16:33) Vrnil sem se nazaj v svoj svet, v svojo bazo, na svoj prostor, vrnil sem
se tja, od koder izhajam. Tu sem. Spet se oglašam iz svoje perspektive,
iz varnega in kontroliranega okolja, kjer je tako domače in osebno. V
teh dneh sem pogrešal intimnost, čas za samoto, za urejanje svojih
misli, priložnosti za oddih, za postanek in razmislek. Sprejemanje
hitrih odločitev, sprotno prilagajanje okoliščinam, ki se znajo nenadno
spremeniti, upoštevati spoznanje, da ima tvoja hipna odločitev, ki je
tako nujno potrebna, vpliv na dvesto ljudi, vsebuje težo odgovornosti,
da se ne odločaš
